raziskovalno-umetniški projekt

Gre za dolgoročni mednarodni, raziskovalni in umetniški (multidisciplinarni) projekt, ki premišljuje kritična vprašanja današnje družbe, kot so izginjanje javnega prostora, neo-liberalizacija, neo-kolonizacija in neo-imperializacija, vprašanje mej, migracij in odnosa do Drugega, s poudarkom na premišljevanju možnosti radikalne emancipacije oziroma enakosti. V performativnem smislu gre za aktivno interveniranje z multimedijskimi umetniškimi instalacijami/dogodki v javnem prostoru. Pomemben del projekta so tudi simpoziji, konference, okrogle mize ter produkcija besedil in publikacij.

Projekt Življenje na meji / Living on a Border v obdobju 2010–2013 sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

V obdobju 2006–2008 je projekt potekal v partnerstvu z organizacijami Melting Pot (Bologna), Soho in Ottakring (Dunaj) in The Rural Media Company (Hereford), v sodelovanju s Filozofsko fakulteto Univerze v Bologni in SevenSeven Contemporary Art (London) ter s podporo European Cultural Foundation Amsterdam, British Council Ljubljana, Evropske komisije v Sloveniji, ASO Ljubljana, pokrajine Emilia Romagna (Italija) in Mestne občine Ljubljana. Mednarodno konferenco Migracija subverzije / Migration of Subversion smo pripravili v sodelovanju z Mirovnim inštitutom – inštitutom za sodobne družbene in politične študije (Ljubljana).

Internetno predstavitev projekta omogoča Domenca.

spletna stran projekta >

/

Multimedijska prostorska instalacija Stalna čakalnica / Permanent Waiting Room, postavljena v ladijskem tovornem (cargo) kontejnerju, je umetniška kontekstualizacija raziskovalnih ugotovitev projekta Življenje na meji / Living on a Border. Postavitev simbolično predstavlja neoliberalno situacijo odprtja mej za kapital in blago ter njihovo zaprtje za ljudi, kar proizvaja razmere večnega čakanja migrantov na mejah boljšega življenja. Video, fotografski in besedilni material, ki tako ali drugače obravnava migracijsko problematiko, so za instalacijo prispevali umetniki in skupine (skupaj okrog 35 akterjev) iz Slovenije, Avstrije, Italije, Velike Britanije, Turčije in Izraela.

Instalacija je bila v letu 2008 predstavljena med 12. in 18. aprilom v Bologni, med 9. in 19. majem na ploščadi Ajdovščina v Ljubljani, med 29. in 31. majem na Dunaju in med 24. in 30. junijem v Londonu.

FOTO >

V času trajanja ljubljanske postavitve smo organizirali serijo (uličnih) anket Glas ljudstva v sodelovanju z Vest.si. Mimoidoče in nekatere profesionalne politike smo povprašali o njihovem mnenju o migrantih in migrantski politiki EU:

Stalna čakalnica: glas ljudstva 1 >
Stalna čakalnica: glas ljudstva 2 >
Stalna čakalnica: glas ljudstva 3 >
Stalna čakalnica: glas ljudstva 4 >
Stalna čakalnica: glas ljudstva 5 >
Stalna čakalnica: glas ljudstva 6 >
Stalna čakalnica: glas ljudstva 7 >
Stalna čakalnica: glas ljudstva 8 >
Stalna čakalnica: glas ljudstva 9 >
Stalna čakalnica: glas ljudstva 10 >

/

Mednarodna konferenca Življenje na meji: Migracija subverzije / Living on a Border: Migration of Subversion se je odvila 22. novembra 2008 na ZRC SAZU v Ljubljani.

Teoretiki in umetniki na konferenci so premišljevali možnosti sodobnih oblik subverzivnih performativnih praks, v katerih sta na specifičen način povezani umetnost in politika. Sodelovali so: Lev Kreft (SI), Lana Zdravković in Nenad Jelesijević / KITCH (SI), Damir Nikšić (BA/SE), Suzana Milevska (MK), Vladan Jeremić in Rena Raedle (RS), Erden Kosova (TR), Flaka Haliti (Kosovo/DE), Zhivka Valiavicharska (BG), Hristina Ivanoska (MK) in Antea Arizanović (RS/SI).

Paradigmo »migracija subverzije« ponujamo kot metaforo emancipatorične umetniške performativne prakse, ki je vedno »življenje na meji« (med politiko in umetnostjo, med performativnim in teoretičnim, med abstraktnim in konkretnim) in ki odpira naslednja vprašanja: kdo govori skozi umetniško delo in s katere pozicije; katera je možna pozicija umetnine in njenega avtorja v povezavi s političnim; kako močno so politična vprašanja lahko zastavljena skozi umetniško delo in kakšne so družbene implikacije tovrstne umetnine; kako narediti umetnino politično (javno) in jo obenem ubraniti komercializacije, klasifikacije oziroma nevtralizacije; pod kakšnimi pogoji je »politična« umetnost danes mogoča …

Prizadevajoč si za emancipatorične umetniške performativne prakse zavzemamo stališče, da mora biti sodobna umetnost ultimativno križana s političnim, četudi bi bila cena za to vez – radikalno rečeno – izginotje umetnosti. Obenem preizprašujemo možnosti sodobne pozicije umetnika-producenta, ki deluje samostojno, v precepu, izven institucij hegemonskega umetnostnega sistema na eni ter dominantnega diskurza znanosti na drugi strani.

Po konferenci se je odvil solidarnostni performans-večerja »Stone soup« umetnice Hristine Ivanoske.

Konferenca je bila izvedena v koprodukciji z Mirovnim inštitutom, Ljubljana, s podporo programa East East – Partnership Beyond Borders OSF New York, v sodelovanju z ZRC SAZU, Ljubljana.

PDF >

/

Ste tretji v čakalni vrsti / You are the Third in the Queue je multidisciplinarna site-specific umetniška intervencija v javnem prostoru, prirejena v podporo kritičnemu premisleku o sodobni potrošniški družbi z njenimi mnogoterimi neoliberalnimi razsežnostmi.

S kombinacijo video in zvočnih elementov, nameščenih v urbanem območju (ulica, trg, prehod za pešce itd.), ta postavitev ustvarja relativno majhno območje, kjer je mogoč preskok iz realnega v nadrealno in obratno – z zminimalizirano figuraliko hipermarketov v dialogu z brezosebnimi zvočnimi podobami porabništva in elementi videonadzora.

Ali je prihodnost javnega prostora njegova privatizacija? Z intervencijo, ki odstopa od ustaljenih načinov proizvodnje in zlasti predstavitev umetniškega dela, želimo poseči v javni prostor kot prostor skupnega oziroma političnega. Četudi intervencija (kot pričakovano) ne sproži teoretskih, kritičarskih in rumenotiskovnih odzivov, doseže svoj zastavljen cilj: spregovoriti tam, kjer je prostor govora, kjer je govor lahko slišan, in kjer ga slišijo tisti, ki jim je glas odvzet.

Prva predstavitev instalacije je bila v Ljubljani, med 14. in 29. oktobrom 2010, v centru mesta, v pasaži za pešce med knjižnico Otona Župančiča in nekdanjo kavarno Evropa.

VIDEO intervju z avtorjema >

FOTO >

projekt filmskega izobraževanja in usposabljanja

Šola dokumentarnega filma MOJA DIGITALNA ZGODBA v produkciji KITCH je izbranim udeležencem in udeleženkam – pripadnikom in pripadnicam tako imenovanih ranljivih družbenih skupin iz vrst priseljencev in manjšinskih etničnih skupin, živečih v Sloveniji, ter drugih marginaliziranih skupin in subkultur (LGBTIQ, brezdomci, družbeno deprivilegirani …), ki jim je bila v prvi vrsti namenjena – omogočila ustvariti kratke dokumentarne filme s socialnim nabojem.

Predpogoj produkcije filmov je bila udeležba v enoletnem (2008/2009) izobraževanju in usposabljanju za delo z vsemi nujnimi elementi filmske ustvarjalnosti, od ideje do javne predstavitve. Usposabljanje na področju filmske scenaristike, kamere in montaže je potekalo pod mentorstvom treh uveljavljenih video in filmskih ustvarjalcev Zemire Alajbegović Pečovnik, Mihe Hočevarja in Jurija Medena. Šola je ponudila tudi gostujoča predavanja producenta Jožka Rutarja (o procesu produkcije) ter enodnevni brezplačni javni seminar cineasta Karpa Godine (o celovitem pristopu k ustvarjanju filma).

Udeleženci in udeleženke so ustvarili lastne scenarije za filme in jih sami posneli pod vodstvom kamermana Jureta Černeca. Filme so prav tako sami montirali z asistenco montažerja Miloša Kaluska. Šole se je udeležilo 25 tečajnic in tečajnikov, nastalo je 10 scenarijev, po katerih je bilo posneto 9 filmov, v postprodukcijo pa jih je prispelo 7 in ti so bili posneti na DVD.

V prepletu izobraževalnega in produkcijskega pristopa je projekt izboljšal usposobljenost ciljne skupine na filmskem področju in odprl vrata njeni samorealizaciji na širšem družbenem področju, vse skozi zgovorne kratke dokumentarce, ki naj služijo kot komunikacijski most med “javnostjo” in “manjšinskimi in marginaliziranimi skupinami”.

Javna brezplačna projekcija filmov in promocija DVD-ja je potekala 6. oktobra 2009 v Kinodvoru v Ljubljani.

/

FILMI, AVTORICE IN AVTORJI:

1. NURKO (12’11”) – Admir Baltić
Skozi pripoved gradbenega delavca iz Bosne, ki je od leta 1959 gradil Ljubljano, izvemo marsikaj o ekonomski emigraciji iz balkanskih držav v Slovenijo, o multikulturnosti in prihodnosti slovenske večetnične družbe.

2. PRVOVRSTNI.DRUGI (6’28”) – Petra Hrovatin, Mojca Koželj, Vesna Vravnik
Film spremlja ulično gverilsko akcijo “Vstaja lezbosov” in skozi vprašanja mimoidočim preverja mnenja o položaju istospolno usmerjenih v Sloveniji. Po naključju izvemo tudi mnenje Lojzeta Peterleta …

3. SRAM NOROSTI (E=mc²) (10’30”) – Vida Kavčič
Brez težkih besed in patetike film obračuna s stereotipi in stigmatizacijo, povezano z disleksijo, motnjo, ki je v bila v preteklosti poistovetena z norostjo ali umsko prizadetostjo, ter pokaže, kako se tudi znane osebnosti in uspešni ljudje z njo učinkovito soočajo.

4. SAM(O) (13’9”) – Goran Popović
Izpoved moškega, ki je po ločitvi ostal brez možnosti obiskovanja otroka, odpira vprašanje samoumevnosti dodelitve otrok v skrb materam.

5. DRŽAVA (10’10”) – Tanja Plešivčnik, Anja Prebil
Na duhovit in igriv, a tudi resen način, skozi izjave strokovnjakov in mimoidočih, film odpira vprašanje, kaj je pravzaprav država, kaj nam sploh lahko ponudi in predvsem kako jo lahko mislimo.

6. REALNA FIKCIJA (4’18”) – Ana Haberman, Tanja Skale
Filmsko-internetno-zvočni kolaž ponudi nekoliko ironičen premislek o virtualni resničnosti, ki nas skozi sodobne tehnologije v današnjem času okupira vsaj toliko, da pogosto pozabimo na »pravo« realnost.

7. NA LASTNO ODGOVORNOST (9’35”) – Marko Gorjup, Rok Pibernik
Premislek, poln koristnih podatkov, o porabi vode ter o tem, kako nebrzdana potrošniška praksa vpliva na naše vsakodnevno življenje in prihodnost našega planeta. Kreativna mešanica dokumentarističnega in igranega pristopa.

/

Projekt je delno financirala Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada – Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, razvojne prioritete »Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti«, prednostne usmeritve »Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti«.

Projekt smo izvedli v sodelovanju s KUD Mreža in Kinodvorom, podprla sta ga pa Domenca in Mimovrste.

Koordinacija: Nenad Jelesijević
Umetniško vodenje: Lana Zdravković
Produkcija: KITCH, Ljubljana 2008/2009

FOTO >

objava na RTV Slovenija >

video performans

“Toda Lacan tudi poudarja, da je ženski užitek treba razumeti kot neko potencialnost, kajti ženske tega užitka ne pričakujejo. Vprašanje pa je: ali ženska potrebuje moškega, da bi prišla do tega užitka? V Lacanovem pisanju iz šestdesetih let najdemo pozitiven odgovor na to dilemo. Lacan je takrat namreč menil, da je za žensko moški nekakšen vzvod, ki njej omogoča, da postane Druga za samo sebe, tako kot je sicer Druga za moškega. Če pojem drugosti tukaj vzamemo v kontekstu Drugega užitka, o katerem govori Lacan kot o ženskem užitku, potem bi lahko sklepali, da ženska rabi moškega, da pride do tega užitka. Toda pozni Lacan se s tem nikakor ne bi strinjal. Vsa teza seminarja ‘Še’ namreč je, da ženska ne rabi moškega, da izkusi ženski užitek, rabi morda le Boga.” (Renata Salecl, “Sirene in ženski užitek”, Kako ona uživa, Problemi, št. 1-2/1997, str. 73–95)

Video performans Kako ona uživa: Golo branje Lacana je refleksija o ženskem (seksualnem) užitku, kot ga dojema lacanovska psihoanaliza (avtorica tekom performansa bere dele besedila Jacquesa Lacana: Še). Premišljujoč fenomen užitka se ne moremo izogniti sodobnim političnim problemom – ne le tistim, ki zadevajo položaj žensk, temveč tudi šovinizaciji in mačoizaciji družbe kot celote skozi (pop)kulturo, umetnost in znanost, sploh pa prek instrumentov politikanstva in ekonomije. Deklarativno demokratična družba zlahka zdrsne v globine šovinizma, rasizma in nacionalizma (trditev podpirajo politične filozofije Étienna Balibarja, Jacquesa Rancièra in Alaina Badiouja), zato je nenehen boj za enakost med spoli ne le feministični krik – avtorica se nima za feministko, ampak za politično aktivistko – temveč in predvsem brezkompromisna zahteva po enakosti ne glede na spol, nacionalno ali etnično pripadnost, raso ali kulturo (te kategorije so med seboj povezane dosti bolj, kot je videti na prvi pogled). Delo tako lahko razumemo predvsem kot poziv k radikalni enakosti. Ženski spolni organ – v današnjem času konformizma in hedonizma družbe trga in spektakla sicer poceni simbol – tukaj ni (iz)rabljen kot estetska prispodoba, temveč kot znak emancipacije.

Koncept, kamera in montaža: Lana Zdravković / KITCH
Produkcija: KITCH (2007), v koprodukciji z Mestom žensk, Ljubljana, in Multimedio – centrom performativnih umetnosti, Skopje

Kako Ona uživa: Golo branje Lacana je bil premierno prikazan 8. marca 2007 na festivalu Rdeče zore v Ljubljani, potem še 8. septembra 2007 na festivalu ženske umetnosti Pitchwise v Sarajevu, med 12. in 19. novembrom 2008 kot samostojna razstava v galeriji Kontekst v Beogradu, med 10. in 29. marcem 2009 v okviru razstave “re.act.feminism – Performativna umetnost 60-ih in 70-ih let danes” v galeriji Vžigalica v Ljubljani ter med 18. majem in 20. junijem 2010 v okviru razstave “Feministična umetnost v Sloveniji” (kustosinja Ana Grobler) v Galeriji P74 v Ljubljani.

video intervju z avtorico >

FOTO >

ulična instalacija

V času, ko izginja zasebnost in ko hkrati izginja javno dobro, ko biopolitika neoliberalizma briše meje med zasebno in javno sfero, ko je apolitičnost večinsko stanje duha, spolnost pa sužnja zapovedane hiperprodaje … je leta 2006 nastala ta zelo seksi KITCH instalacija, ki se v izrazito retro maniri odkrito spogleduje s pornografijo.

FOTO >

foto diptih

Avtoportret v obliki foto diptiha je bil inspiriran z znano sliko Sejalec slovenskega slikarja Ivana Groharja, s tem, da namesto semen naš sejalec seje logotipe KITCH. Zanimiv je podatek, da je bil leto pozneje izdan evrski kovanec z motivom sejalca, ki seje evropske zvezdice.

avtor-ica: KITCH
tehnični opis in dimenzije: dva uokvirjena digitalna odtisa, vsak 40×30 cm, pod steklom
tehnika: računalniško obdelana fotografija, računalniška montaža, fotografirano z mobilnikom
fotografija: KITCH, Ribno, Slovenija

FOTO >

assemblage
(deli človeškega telesa, zamrzovalna skrinja,
zvok, video in digitalni odtisi)

“Samopostrežna trgovina je mišnica: če želimo ven, se moramo postaviti v vrsto in za odrešitev iz ujetništva pri blagajni plačati žrtveno daritev.”
(Vilém Flusser, Digitalni videz, 2000)
“Kako bodo žrtveno daritev plačali obiskovalci galerije?”
(Nenad Jelesijević, Umetnost je trgovski artikel, 2003)

“Supermarket is a trap: if we want to come out of it, we must go through the queue and pay the sacrificial payment at the counter.”
(paraphrase of Vilém Flusser, 2000)

KITCH ponazarja nakupovalno središče v galerijskem prostoru. Uporablja različne elemente trgovske opreme, ki tokrat služijo kot okolje, namenjeno prodaji delov človeškega telesa. K osupljivosti slike oddelka z živili prispevajo posebni grafični elementi. [Ker] tisto, kar je videti resnično ljudje radi kupujemo. (Wolfgang Fritz Haug, Kritik der Warenästhetik, 1977) Assemblage tudi reflektira pozicijo in izključitev njegovega potencialnega “recipienta”. Video, posebno zvočno ozadje, oglasi, suspenz … večmedijskost instalacije je v službi preobrazbe galerije v trgovino z implementacijo trgovine v galerijo. Toda ali sploh gre za transformacijo? Welcome to the Shopping Paradise naj prispeva h kritičnemu mišljenju poblagovljenja tako na civilnem kot tudi na umetnostnem teritoriju.

izvedbi:
2005, Umetnostna galerija Maribor
2007, Galerija Alkatraz, Ljubljana
(koprodukcija KITCH in KUD Mreža)

video intervju z avtorjem >

VIDEO >

FOTO >

serija manipuliranih fotografij

V readymade maniri smo nekoliko predelali izbrane, na internetu najdene prizore nasilja represivnega državnega aparata. Fotografije nosijo več kot očitno sporočilnost, saj nam s povsem neposredno dokumentarno govorico ponazarjajo dejansko demokratičnost naših demokracij. Dokumentirano nasilje nad protestniki je tu večinoma črnobelo, le oznamčili smo ga z našim logotipom in intervenirali s posebnimi reklamnimi slogani. Veliko kiča je namreč zaznati tudi v prizorih nasilja, ki se odvija na mejni črti med “nami” in “njimi”, tako kot se kič realizira na meji med lepim in grdim, kolikor sploh lahko govorimo o teh kategorijah.

Fotografije iz serije Streets are Battlefields so bile razstavljene v prostoru zaprte tovarne koles Rog v Ljubljani, ob začetku njene vnovične (začasne) uporabe s strani lokalnih civilnih iniciativ leta 2006.

FOTO >

grafične intervencije

Življenje ni delo. Življenje je veliko več. Smo proti diktatu dela, s katerim upravljavske strukture družbe vsiljujejo klasifikacije na delovne in “nedelovne”, zaposlene, samozaposlene in brezposelne, tiste s službo in one brez službe, pridne in lenuhe itd. itn. Če je delo fleksibilizirano, v skladu z neoliberalno ideologijo maksimalne ekploatacije prekariata, naj bo fleksibiliziran tudi dohodek za opravljeno delo. Kapitala je seveda dovolj, problem je že od samega začetka v njegovi distribuciji. Revolucija je tudi v osvoboditvi dela, v njegovi odpravi, predrugačenju in prevrednotenju. Uvedimo univerzalni temeljni dohodek.

foto in montaža: KITCH
produkti: nalepke, letaki, spletne objave (Memefest, Njetwork)
leto produkcije: 2005

FOTO >

happening

Želim se poročiti. Kje in kako lahko to opravim? Osebi, ki nameravata skleniti zakonsko zvezo, se prijavita matičarju upravne enote, kamor spada kraj, kjer želita skleniti zakonsko zvezo. V prijavi osebi, ki nameravata skleniti zakonsko zvezo, izjavita, da svobodno sklepata zakonsko zvezo in da so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost. PRAVNA PODLAGA: 25. in 26. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 69/04). PRILOGE K VLOGI: izpisek iz rojstne matične knjige, ki ne sme biti starejši od šestih mesecev (za osebe, ki niso rojene na območju Republike Slovenije); ob prijavi je treba navesti podatke za priče (priimek in ime ter prebivališče); dovoljenje pristojnega Centra za socialno delo v primeru zadržka mladoletnosti ali sorodstvenega razmerja. PODATKI, KI JIH PRIDOBI ORGAN: preveri osebne podatke iz matičnega registra, če je oseba rojena v Rep. Sloveniji. DODATNE INFORMACIJE: Tuji državljani morajo poleg izpiska iz rojstne matične knjige (izdanega na podlagi mednarodnih konvencij ali overjenega v skladu z Zakonom o overitvi listin v mednarodnem prometu) priložiti še: potrdilo o samskem stanu; potrdilo države, katere državljan je, da ni zadržkov za sklenitev zakonske zveze; dokaz o državljanstvu (potrdilo ali potni list).

KITCH POROKA. Zakon forsira zakon
Poročni obred znamke KITCH

Resnična poroka, ki je hkrati performans, happening in čisti marketing. Pompozna poroka-koncept, poroka kot prispodoba kiča. Tako imenovani prelomni dogodek v življenju ženske ali moškega, zbanaliziran do skrajnosti, postane razvpit medijski dogodek, resničnostni šov, ki poteši potrebo po spektaklu …

Umetnika blagovne znamke KITCH, ki se dejansko poročita, sta prispodobi sanjske ženske in sanjskega moškega. Se je on-a odločil-a za zakon zaradi njegovega/njenega premoženja? Kakšni bosta poročni obleki, prstana? Kdo bo ujel šopek? Bilo je presenetljivo glamurozno! Običajno intimni poročni obred je bil tokrat široko odprt za javnost. Občinstvo je bilo vabljeno k spodbujanju nedolžnega predporočnega in porednega postporočnega vzdušja!

Refelektirali smo post-post-moderno stanje eksilanstva, demistificirali poročne obrede, igrali smo se s spolnimi usmeritvami, ni nam manjkalo niti političnih implikacij poročnega dejanja. Ta poroka namreč ni v imenu ljubezni, temveč zgolj iz čistega interesa! KITCH poroka se zgodi, ker zakon forsira zakon in ker imamo ljudje radi kič.

Koncept: KITCH
Performerja in poročenca: tandem KITCH
Posebni gostje: dobra vila, glasbeni trio Sestre,
MM Checkman
Kostumi: mem couture
Izdelava poročnih prstanov po ideji KITCH: Olga Košica
Organizacija: KITCH in Mesto žensk, v okviru 11. festivala Mesto žensk
S podporo: Zvezda, hiša slaščic (poročna torta), Valdhuber (vino), City Hotel Ljubljana (prenočišče)
Datum in čas dogodka: 8. oktober 2005 @ 16:30
Kraj dogodka: Ljubljanski grad
Post-poročna zabava z DJ kuroko in MM Checkman je bila v Ch0, AKC Metelkova Mesto.

/

Sestre:
Marlenna, Daphne, Emperatrizz, dive slovenskega medijskega prostora, vrh slovenske glasbene smetane. Njihove prepoznavne lastnosti so glamur, ekstravaganca in humor. Slovenske predstavnice na Evrosongu 2002.

MEM Couture:
Vrnitev mode, po kateri smo skoraj pozabili hrepeneti. Ali pa v našem prostoru tega še začeli nismo. Nadrealistično. Nadnaravno. I-realno. Pariško začinjeno.

MM Checkman:
Mešalec muzik z raznorodnim poreklom, a istorodno ostrino. V zrak dviga zakajene klube in prezračene festivale že od 1996. Podiralec časovnih rekordov v rolanju in imetnik rekorda v povprečju poskokov/plesalca. Zaradi pregromkega rolanja pregnan iz prvega underground kluba.

/

prispevek na RŠ >

FOTO >

site-specific video instalacija

Tako imenovani kulturni kare na ljubljanski Metelkovi je dejansko razdeljen na dva dela: AKC Metelkova mesto, ki aktivno deluje od leta 1992, na eni strani, in zaspano skupino mainstreamovskih muzejev na drugi. Stavba “številka 6″, v kateri imajo prostore številne nevladne organizacije, se nahaja na meji med tema dvema svetovoma. Ta urbanistična konfiguracija, umeščena med Taborom in železniško postajo, je pravzaprav zelo zgovorna. Avtor je posnel video, nabito poln vibrirajočih podob Metelkove mesta in jih projiciral na fasado etnografskega muzeja. V tej premestitvi  podob iz ene realnosti v drugo se zastavlja retorično vprašanje: kaj če bi mainstream umaknili iz soseščine alternativnega geta? Bi s tem morda degetoizirali Metelkovo?

Site-specific video instalacija United Colors of Metelkova. je nastala v okviru multimedijske intervencije Alphabet City Topography v organizaciji Mesta žensk (Ljubljana) in Post Theatra (New York, Berlin) ob 12. obletnici AKC Metelkova mesto.

koncept, kamera, zvok in montaža: Nenad Jelesijević (KITCH)
hvala za pomoč: Neven Korda
izvedbi: 12. in 13. septembra 2005

FOTO >

ulična instalacija

Nek tipično zasebni prostor se naenkrat znajde na nekem teritoriju skupnega, v parku, na ulici. V urbani prostor smo posegli s premestitvijo opreme značilnega stanovanjskega interierja dnevne sobe na ulico, v park, ustvarjajoč vzdušje intimno-družabnega prostora, kjer se mimoidoči lahko odpočijejo, pogovorijo in hkrati morda – celo – razmislijo o prihodnosti izginjajočega javnega sektorja kot prostora skupnega.

Izvedbi:
2005, Ljubljana, park pri Filozofski fakulteti,
v sodelovanju s platformo TEMP
2006, Ljubljana, Argentinski park,
v sodelovanju z zavodom Projekt Atol

FOTO >

VIDEO >

ulična instalacija

Nekoč brezplačen in vsem dostopen zrak je leta 2005 postal JAVNI ZRAK – izvirni izdelek in trgovski artikel znamke KITCH^tm. 4-litrsko pakiranje tega dragocenega produkta smo mimoidočim prodajali za 4,00 EUR, pod geslom “Dihajte”.

FOTO >

performans

Bila je pomlad leta 2005. Ocenili smo, da je Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani vredna 340.032.000,00, nakar smo opravili menedžerski prevzem (uprava fakultete se je strinjala), fakulteto oznamčili z blagovno znamko KITCH, javno oznanili njeno prodajo in si med seboj razdelili dobiček iz opravljene transakcije. Pri prevzemu so nam s svojo logistiko pomagali člani začasnega kolektiva TEMP.

FOTO >

ad hoc performans

V podporo prvi demonstraciji EuroMayday v Sloveniji, ki je bila leta 2005 v Mariboru, je tandem RITCH uprizoril kratki, ad hoc, apolitični in erotični ulični performans. Protagonista sta se poskušala navezati na ozadje demonstracije, ki je v aktivistični maniri zahtevala pravice za prekerne, naslanjajoč se na mednarodno tradicijo delavskih majskih uporov. V nekoliko ironično-humorni maniri sta mimoidoče pozvala k razmisleku o pomenu dela – tudi “v kulturi” – in njegovi povezavi s kapitalističnim izkoriščanjem, vzklikajoč naslednje parole:

kdor ne dela, naj vsaj je

kdor ne misli, naj ne je

življenje ni delo

nematerialno delo – materialni zaslužek

ne problem produkcije, temveč problem distribucije bogastva

laže je biti podrejen in živeti v iluziji, da sam odločaš

cenzura namesto samocencenzure

delo je delo za drugega

delo služi maskiranju gospostva

zabrisana meja med produktivnim in neproduktivnim delom

nesvoboda enega je nesvoboda vseh

permanentno ustvarjanje kriz zaradi ohranjanja neoliberalnega režima

samostojni umetniki na socialnem dnu

kulturni delavci na robu preživetja

novinarji sužnji tržnih zakonov

delavci v tovarnah brez dela

cenejša delovna sila je na vzhodu

proračun mestne občine še ni sprejet

prekerni smo temelj procesa produkcije bogastva

postforditična produkcija ustvarja negotovost

fleksibilnost je izgovor za zatiranje pravic

javni sektor izginja

globalno državljanstvo – odgovor globalnemu kapitalizmu

aaaaa antiglobalizacija
aaaaa apolitizacija dela
aaaaa antikonzumentarizacija življenja

FOTO >

avdio projekt
(11 minut zvočne pornografije znamke KITCH™)

“Sodobna/i posameznica/k ne potrebuje globokih čustev. Pornografija je – k sreči – že zdavnaj zamenjala erotiko. KITCH vam v spodbudo ponuja 11 minut pornografije, kolikor v povprečju traja spolni odnos. Vsak petek opolnoči.” (besedilo napovedi projekta)

Gre za minimalistično avdio-montažo, sestavljeno iz zvočnih izrezkov iz porno filmov in izbrane glasbe. Produkt je namenjen predvsem radijski in internetni predstavitvi. Por.no KITCH je nekaj mesecev, začenši z novembrom leta 2004, predvajal mariborski radio Marš.

S projektom smo želeleli opozoriti na problematiko dojemanja spolnosti, pornografije in erotičnega v vsakdanjem življenju in v medijih. Projekt na meji med zabavnim in oglaševalskim žanrom preiskuje meje dovoljenega, medtem ko uporablja metode vsakdanjega marketinga: telo v službi glasbe, glasbo v službi spolnosti, spolnost v službi prodaje; poigraval se je tudi z medijsko zvrstjo nadaljevanke, ker se je v radijskem etru dejansko predvajal iz tedna v teden. Permisivnost sodobne družbe, izpostavljenost pornografiji otrok, mladostnikov, odraslih in starih tudi takrat, ko si tovrstne izpostavljenosti ne želijo, ter druga plat pornografije, tiste, ki niti ni zaznana kot pornografija: v agresivnih in povsod navzočih oglasnih sporočilih, v glasbenih nastopih estradnih zvezd, v neokusnih izjavah javnih osebnosti – vse to so bile iztočnice male humorne provokacije občinstva s porno kičem.

napoved Por.no KITCHa
Por.no KITCH

intervencija

Na nekem marketinškem festivalu nekje v Sloveniji je predaval nek predstavnik tipične, velike multinacionalne korporacije. Ker ta multinacionalka s pridom zlorablja in izkorišča (tudi) živali, smo se odločili na to opozoriti udeležence festivala z manjšo intervencijo v preddverju predavalnice (glejte foto dokumentacijo). Ogledate si lahko tudi video, ki govori o enem izmed značilnih načinov mučenja živali za potrebe učinkovitega povečanja dobička, ki ga prakticira ta “priljubljena globalna blagovna znamka”.

FOTO >

serija zvočnih oglasov

V seriji kratkih avdio oglasov smo obravnavali različne problematike: od mučenja živali, spolne zlorabe in spolne neenakopravnosti do onesnaževanja okolja, netrajnostnega razvoja, diktata kapitala in potrošniške kulture. Oglasi Avdio KITCH so bili del vsakodnevnega programa radia Marš (2004/2005), nekatere je predvajal tudi Radio Študent.

Poslušajte Avdio KITCH :

kitch ZNAMKE
kitch ZID
kitch ŽENSKE
kitch RAZISKAVA
kitch PROKTER
kitch PROFIT
kitch OTROCI
kitch MAMA
kitch EMISIJA
kitch DOLAR

instalacija v zaprti galeriji
(kri, voda in nafta blagovne znamke KITCH)

Kri, vodo in nafto smo leta 2004 razglasili za trgovske artikle blagovne znamke KITCH. Nato smo jih postavili na 24-urni ogled v izložbo zaprte galerije. Galerija je (p)ostala trgovina.

“Voda, kri in nafta”, Mladina, št. 51, 20.12.2004, str. 64-65:

PDF >

FOTO >

interpasivna instalacija
(nakupovalni voziček, voda, kri in zaščitne maske blagovne znamke KITCH)

Kje so pravzaprav meje ulitimativnega porošništva, ki je tako uspešno zabrisalo vse, kar je političnega in skupnega? Instalacija iz leta 2003, ki pravzaprav izpričuje brezmejnost tega fenomena, je sestavljena iz navedenih readymade objektov. Interpasivna je, ker v svoji pasivnosti razstavka ne prepoveduje dotika, dopuščajoč interakcijo (nakupovalni voziček, z objekti v njem vred, je na razpolago obiskovalcem razstave), ki pa v svojem bistvu vendarle vzdržuje distanco med nakupovalcem (obiskovalcem razstave) in blagom (razstavljenimi objekti).

Predstavitvi:
- Forum Stadtpark (manifestacija Evropsko mesto kulture, Gradec), skupinska razstava ”Friendly Fire”, v sodelovanju z Akademijo za likovno umetnost in Fakulteto za računalništvo in informatiko v Ljubljani, 2003;
- 9. mednarodni festival računalniških umetnosti, Maribor, 2003.

FOTO >

umetniška platforma

Tribune v eksilu smo zastavili kot skromno platformo za izmenjavo mnenj in informacij med kulturniki, medijskimi delavci in umetniki na relaciji Ljubljana–Beograd. V izmenjavi so sodelovali ŠKUC in Radio Študent (Ljubljana), radio Index (Beograd) in radio Marš (Maribor).

V okviru projekta se je zvrstilo več različnih dogodkov. Odprli smo ga z okroglo mizo o zagatah in perspektivah medijskega sektorja v regiji nekdanje Jugoslavije, ki se je odvila v Galeriji Škuc leta 2000.

V letu 2001 smo v okviru projekta izvedli dva dogodka z naslovom Video eksil: prvi, v sodelovanju s festivalom Euro Underground (Chicago), je bil v Razstavnem salonu Rotovž (Maribor) in je ponudil dva videa, združena z DJ nastopom; na drugem dogodku smo predstavili dve nizkoproračunski videoprodukciji, Euro Underground in Shock Art (Beograd), v galeriji Media Nox (Maribor).

Sledila je razstava Po revoluciji (2002), na kateri smo predstavili izbrana video in fotografska dela avtoric in avtorjev iz Beograda (Goranka Matić, Škart, Olivera Miloš Todorović). Naše vodilo pri izbiri je bilo, naj dela odsevajo družbeno klimo v Srbiji po tako imenovani oktobrski revoluciji, ki je “zrušila Miloševićev režim” in ga zamenjala z novim. Tudi sami smo skušali reagirati na to skupno preteklost z instalacijo Potujemo z besedami, razmišljamo s koraki, ki je skozi kombinacijo zvoka in teksta predstavljala hommage beograjski glasbeni skupini EKV. Razstava je bila na ogled v mariborski Sinagogi.

Projekt smo organizirali v sodelovanju z MKC Maribor, ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

multimedijski mobilni performans

Tekom enoletnega obdobja (2000/2001) sta Lana Zdravković in Nenad Jelesijević (KITCH) v sodelovanju z Mladinskim kulturnim centrom v Umetnostni galeriji Maribor zasnovala in vodila projekt multimedijskih delavnic za mlade z naslovom Supernova. Kot rezultat delovnega procesa, v okviru katerega smo se ukvarjali s scenografijo, telesnim gibom, igro, performansom, zvokom, videom, risanjem in slikanjem, je nastal Mali princ (2001), multimedijski mobilni performans z izhodiščem v znani istoimenski knjigi. Performans se je odvil v enajstih razstavnih prostorih Umetnostne galerije. Občinstvo in nekateri protagonisti performansa so se premikali iz prostora v prostor, sledeč povezanim prizorom. Dogodek je vključeval številne prostorske instalacije, interaktivni video, nastope performerjev (udeležencev izobraževanja) in statistov (skupine dojenčkov in skupine upokojencev), skupaj 37 nastopajočih.

V letu 2002 smo drugo, prilagojeno verzijo performansa Mali princ predstavili v okviru gledališkega festivala Borštnikovo srečanje. Ta izvedba se je odvila tudi na odprtem, različni prizori so se namreč zvrstili na Židovskem trgu, v notranjosti bližnje galerije, na visoki steni ob obrežju Drave (Lent) ter na sami reki, v čolnu.

multimedijski projekt

Projekt je z različnih zornih kotov obravnaval problematiko posameznika v eksilu, z nujnim odmikom od običajnega razumevanja prebežništva, pregnanstva, preseljevanja in migracij. Izhodišče so bile intimne fotografije protagonistov, ki sta se v spletu okoliščin tudi sama znašla v eksilantskem položaju. Projekt je najprej bil predstavljen v interaktivni obliki, na internetu, v Media Nox Institute for Cyber Arts Internet Base. Projekt smo nadgradili s knjigo umetnika Kitch Boys & Girls (ISBN 961-236-048-0), ki smo jo izdali leta 1999 s podporo Zavoda za odprto družbo.

multimedijski projekt

Projekt se je postopoma razvijal iz performansa Razprodaja (1999), ki se je prvič odvil kot scenska akcija enega ženina in ene neveste z video projekcijo, poezijo, fotoobjekti, prodajo delov telesa, prostorsko intervencijo, zvokom in ognjem (v okviru seminarja Šola miru v dvorani Gustaf v mariborski Pekarni). Sledila je druga, nadgrajena izvedba performansa, tokrat kot spektakel za potrošnico in potrošnika, z lasersko projekcijo, videom, srčnim utripom, nakupovalnim vozičkom in fotoobjekti (Hiša-galerija in ploščad pred njo, Pekarna, Maribor).

Projekt smo predstavili na konferenci The International Centre for Advanced Theatre Studies (ICATS) na Univerzi v Helsinkih leta 2000. Istega leta smo izvedli performans (Sale) v Theatre Museum v Helsinkih.

FOTO >

V nadaljevanju smo razvijali izhodiščni koncept, vendar smo se želeli bolj poglobljeno posvetiti performativni refleksiji sodobnega neoliberalnega potrošništva, ki zaradi svoje logike zasvojevanja že meji na pornografijo. Odtod prihaja predpona v naslovu projekta, ki smo ga na tej točki preimenovali v XXX razprodaja. Projekt je potem doživel več formalno različnih izvedb. Najprej kot internetni projekt v koprodukciji ALU in FRI-LRV (fakulteti Univerze v Ljubljani), potem pa smo ga kot interaktivni spletni performans predstavili na 7. mednarodnem festivalu računalniške umetnosti v Mariboru, v okviru skupinske razstave Big Brother is Watching You katedre za video ALU Ljubljana (2001).

V letu 2001 se je odvila ključna serija performansov oziroma akcija XXX razprodaja v izložbah nakupovalnih središč in blagovnic (Emporium Ljubljana/Maribor, Merkur, Modna hiša in Europark Maribor ter virtualna akcija v ljubljanski veleblagovnici Nama).

V letu 2002 so sledile še tri nove, modificirane izvedbe projekta: video loop, 8. MFRU, Maribor, skupinska razstava N.Y. Shock Society oddelka za video ALU Ljubljana; oglaševalska akcija na mestnih billboardih; razstava digitalnih odtisov (zapakirani kosi človeškega telesa na razprodaji), KUD France Prešeren, Ljubljana.

Med 24. in 30. 11. 2003 je Nenad Jelesijević (KITCH) v okviru zagovora svojega magisterija z naslovom Umetnost je trgovski artikel. Primer akcije XXX razprodaja skupine KITCH postavil v ambientalno celoto povezane performans, instalacijo in video v izložbo in notranjost Galerije Škuc v Ljubljani. Dogodek je spremljala “potrošnikom prijazna in posebej načrtovana oglaševalska akcija”, ki je potekala nekaj tednov, in sicer prek posebnih promocijskih letakov-razglednic, distribuiranih po mestnih info točkah.

Video XXX Sale, ki dokumetira serijo performansov v izložbah iz leta 2001, je bil leta 2004 prikazan na V.A.I.A., mednarodni razstavi video umetnosti v španskem Alcoiju.

VIDEO >

FOTO >

video

Avtor je posnel številne prizore na ulicah in zakotnih koncih Beograda,  nekje na polovici  globoko depresivnih devetdesetih let prejšnjega stoletja. Črna ekonomija, ki cveti na vsakem koraku, pravzaprav ne ovira potrošništva, a kaj, ko marsikdo nima kaj potrošiti. V videu se v zelo dinamičnem dokumentarističnem slogu prepletajo tipične slike bolšjaškega kiča, prizor iz vsakdanjika nekega brezdomca in podobe divje deponije na mestnem obrobju. Trem mladim protagonistom, ki se pojavijo v filmu, v teh okoliščinah ostaja le možnost vrnitve “v garažo”.

avtor: Nenad Jelesijević (KITCH)
mentor: Boris Čakširan (Teatar Omen)
izvirni naslov: Natrag u garažu
leto produkcije: 1997
predstavitve: Low Fi Video, Rex, Beograd 1998; Aprilski susreti, SKC, Beograd 2002